Sama si ne želim v prejšnjo normalo v smislu sistema in šol, kakršnih so bile, ker za moje pojme otrok niso učile o sebi, odnosu do sebe, o čustvih, o tem, kako živeti ... pa naj zaključim tu o stari normali, ker bi bilo moje besedilo drugače predolgo.

Vendar je zdaj tudi trenutek, ko lahko povsem na novo oblikujemo vse. Prejšnja normala ni prinašala zadovoljstva povprečnemu človeku. Prej je večino izčrpavala. Lahko pa zgradimo. Znova in od začetka. Kdo je rekel, da mora iti v to smer, v katero nas silijo. Vendar je treba vzeti svobodo za odločanje o svojem življenju nazaj. In v tem okviru govorimo, da bi radi prejšnjo normalo nazaj. V smislu, kjer ni bilo diktatorskih in totalitarnih ukrepov, vsaj tako odkritih ne, ki so vodila in vodijo v popoln nadzor slehernega živega človeka.

Imamo priložnost, da ustvarimo. Moč je tu. Nismo žrtve. Morda pa imamo zdaj prvič resnično priložnost, da se izkažemo. Da zavihamo rokave ... morda pa vendarle te ideje niso le ideje pop psihologije, ki je nastala kot produkt in nujen spremljevalec neoliberalnega kapitalizma. Zato da se je slehernik med nami toliko ukvarjal s seboj, da ni videl pokvarjenih rabot vladajoče elite. Menim, da je dobro, da vidimo celo sliko, da se zavedamo, kaj se dogaja, da vidimo pokvarjene rabote, a se osredotočimo na gradnjo. Pogled stran je zanikanje in bežanje, vsaj zame. In zmeraj pravim, da se do dobre vibracije, do dobrega, pride skozi negativo. Skozi drek in temo. Res je, vse se začne v meni, v nas, znotraj. Zunaj in znotraj pa sta povezana.