Alja & Miha
79 supporters
Najin prvi in upava, da ne zadnji, teden ...

Najin prvi in upava, da ne zadnji, teden v Veliki Britaniji

Sep 11, 2022

Uf, kar težko je urediti misli, še posebej ker še vedno ne veva, na čem sploh sva glede Bertija. A zna se zgoditi, da kakšen teden ne bova imela udobja pisalne mize in hitrega interneta, tako da vseeno pošiljava eno hotelsko razglednico iz Leedsa, da se malo pofočkava in poročava o deželi, ki sva jo raziskala do zdaj.

Anglija je en res zanimiv in čuden miks vsega. Oba sva že obiskala nekaj njenih koščkov (predvsem London) in nama je bilo vedno lepo, a tokrat sva nad njenimi mesti odkrito kar malo šokirana. Tako umazanih, razmetanih, delno zapuščenih in zanemarjenih mestec še nikjer nisva videla. Tudi ljudje tukaj so milo rečeno zanimivi. V ostalih evropskih mestih iz dokaj razumljivih razlogov izstopajo predvsem priseljenci (oklepanje lastne kulture, jezika, oblačenja in težki začetki s slabo plačanimi službami). Tudi v angleških mestih jih je ogromno, najbrž več kot kjerkoli doslej. A po svojem neokusnem oblačenju, obnašanju in make-upu izstopajo predvsem domačini. Scene in ljudi, kot jih ponavadi vidimo v filmih in serijah z dna ameriške družbe, tukaj vidiš v živo in na skoraj vsakem koraku. V ZDA česa takšnega nisva videla nikjer, v Evropi pa sploh ne. Anglija se zdi kot neverjetna vzporedna resničnost, ki jo je kar težko sprocesirati. Veva le, da sva neizmerno srečna, da se nisva rodila na tej strani Rokavskega preliva. 

Po drugi strani sva veliko bolj pozitivno presenečena nad angleškim podeželjem in naravo. Vasice so polne prelepih vrtov in hišic, kot na francoskem podeželju, ljudje so lepo oblečeni, tihi in prijazni, povsod se pasejo krave in ovce, trava je zelena skoraj kot pri nas spomladi, polja so vseh odtenkov rumene in ograjena z neskončnimi nizkimi kamnitimi zidovi. Res je kot v pravljici. Tudi nacionalnih parkov imajo cel kup in so zelo lepo urejeni. Vsak ima vsaj en center za obiskovalce, kjer imajo unikatne lokalne izdelke, sejme rabljenih knjig in prijazne domačine, ki ti svetujejo glede odkrivanja bližnjih hribovij. Edini problem je, da je večina parkirišč plačljivih in da na njih ne smeš prespati, kot sva se razvadila v Skandinaviji. Najbolj neumno pa je, da na teh velikih in urejenih parkiriščih ne smeš ostati preko noči, medtem ko lahko za cesto parkiraš in spiš brez težav le nekaj metrov stran, kar je manj prijetno tako za naju, kot verjetno tudi za mimoidoče, saj veliko bolj izstopava.

Zaenkrat sva raziskala jugovzhod Anglije in se zaljubila v bele klife v nacionalnem parku South Downs, nato pa hitro pobegnila na sever, ker je bilo vreme na jugozahodu veliko slabše. Prehodila sva velik del nacionalnega parka Peak District, kjer sva se naužila razgibanih hribov in dolin, ovčk in jesenskih barv, kot sva jih pričakovala šele na Škotskem. In tudi če je vremenska napoved deževna, se vedno najde lep kos dneva, ko sije sonce, hitro premikajoči se oblaki pa ustvarijo res dramatično vzdušje in super pogoje za fotografiranje. Navdušena sva tudi nad tem, da je noč že okrog osmih zvečer in se lahko končno dobro naspiva in imava še več energije za pohajkovanje čez dan. Super narava in sproščene razmere so nama dali ogromno zagona za naprej in začela sva delati cele sezname, kaj vse bova še ustvarjala na poti, ker tako kipiva od navdiha.

A se je v nekaj sekundah vse ustavilo in prestavilo za nedoločen čas. 

V Veliki Britaniji je pokritost z mobilnim signalom (in s tem internetom) med najslabšimi na svetu. Neverjetno a ne? 4G imajo le v centrih velikih mest, pa še tam nama včasih niti 3G ne lovi. V nacionalnih parkih največkrat sploh nimava signala. In tako sva se v četrtek, ker je bilo deževno jutro in sva hotela izkoristiti čas za načrtovanje naslednjih dni v Yorkshire Dalesu in Lake Districtu, odločila premaknit nekaj kilometrov stran v malo večji kraj, ker nisva imela signala, kjer sva prespala.

Do cilja sta naju ločevala le še dva kilometra, ko sem kakšnih 300 metrov stran opazil, da se približuje avto. Peljala sva se po ozki podeželski cesti, kjer se vsi vozimo malo počasneje (še posebej turisti, kot sva midva) in se že na daleč umaknemo na prvem primernem mestu, da se lahko sploh srečamo. Na enak način sva se srečala že velikokrat, tudi s traktorji in tovornjaki, in ni bilo nobenih težav. Tudi tokrat sem takoj upočasnil in ciljal na rahlo razširitev ceste 50 metrov naprej. A za razliko od vseh doslej se nasproti vozeči avto ni še prav nič prilagodil. Ko sem se umaknil že čisto ob kamnito škarpo na levi strani ceste in nama je manjkalo le še nekaj metrov do razširitve, kjer bi se lahko popolnoma umaknil, je avto pridrvel s polno hitrostjo in šele v zadnjem trenutku zavil v levo, brez da bi sploh zmanjšal hitrost. Precej naju je zatreslo, nekaj se je pokadilo in skozi šipo sva med naju in kamnito škarpo na desni ukleščenega zagledala starejšega gospoda v novem Subaru Foresterju. Poizkusil sem nekako speljati naprej, da bi se umaknil s ceste, a ni šlo. Gospod je lahko zapeljal vzvratno in takrat sva lahko videla, da nama je skoraj povsem odtrgalo desno sprednje kolo - zlomila se je roka, zvila feltna in počila guma. Drugih poškodb zaenkrat nisva opazila.

Gospod je zmogel reči le “What a mess.” Komaj je odprl vrata in z izjemno prijazno gospo z bližnje kmetije, sva mu pomagala vstati in odkorakati na varno, saj je moral imeti vsaj 80 let in je lahko hodil le s hojico, kakšnih 10 cm na korak. Takoj nama je postalo jasno, zakaj je tako pozno in neučinkovito reagiral. Bil je prijazen in kmalu dokaj dobre volje in nasmejan, a se ni v dveh urah, ki smo jih preživeli skupaj, niti enkrat opravičil. Sta pa domačina zato toliko lepše poskrbela za vse nas, nama ponudila čaj, prinesla liste papirja in svinčnike, da smo si izmenjali podatke in nama celo ponudila prevoz do mesta in možnost, da kakšen dan prespiva kar pri njiju na domačiji, če nimava kam drugam.

Tudi policija je kmalu prišla in za vse zelo prijazno poskrbela. Ker sva bila polna vprašanj in skrbi, so nama vse podrobno pojasnili in pomagali z organizacijo prevoza Bertija do bližnje deponije, saj so imeli edino oni mobilni signal, da so sploh lahko koga poklicali sredi ničesar. Izvedela sva, da v Veliki Britaniji nič ne popisujejo, ne sprašujejo in preverjajo z udeleženci (razen če pride do telesnih poškodb). Udeleženci si le izmenjajo osebne podatke in številko police avtomobilskega zavarovanja, medtem ko vse ostalo urejajo zavarovalnice med seboj. Od organizacije prevoza, servisa, popravila, do preiskovanja nesreče, odgovornosti in odškodninskih zahtevkov. Tudi če bi hotela, nisva mogla ali smela nič narediti, razen vse poslikati in posneti, kar sva lahko. 

Prijazna vlečna služba naju je odpeljala v bližnje mestece skupaj z Bertijem. Berti je ostal zaklenjen na deponiji, midva pa sva šla v edini hotel sredi mesta, ki velja za eno najnevarnejših v Veliki Britaniji. Povsod so bile smeti, uničene hiše in skoraj izključno priseljenci. Do naslednjega jutra nama niso dovolili niti do Bertija, da bi iz njega vzela še nekaj nujnih stvari, da bova lažje preživela naslednjih nekaj dni. Potem pa se je začela drama z najino zavarovalnico, ki ni dojela, da morajo oni organizirati prevoz do servisa in popravilo ter je čakala, da to opraviva midva in jim sporočiva, ali bova popravljala Bertija v Angliji, ali naj pošljejo avtovleko iz Slovenije in ga odpeljejo domov. Namesto da bi se stvari hitro premikale, sva izgubila še en dan in posledično cel vikend, ker jim je uspelo organizirati prevoz do servisa šele za ponedeljek. Res močno upava, da je bil to le slab začetek zaradi izjemne situacije in da bo šlo zdaj vse hitreje. Če nima Berti še kakšne bolj skrite poškodbe, bi se ga lahko tudi dokaj hitro popravilo, morda že v nekaj dneh, tako da skušava ostati optimistična, a res nimava nobenega zagotovila glede ničesar.

Medtem sva se z vlakom premaknila v bližnji Leeds, ki se je izkazal za najbolj prijetno mesto v Angliji doslej. Našla sva veliko lepši hotel, kjer se počutiva varno, a zaradi skrbi težko odmisliva Bertija in se bolj kot ne zadržujeva le v hotelski sobi. Računava, da bova jutri vedela več, v vsakem primeru pa bova najverjetneje najela en mali avto, poizkusila priti do svoje kamping opreme v Bertiju in se za nekaj dni odpravila v naravo, da vsaj malo izkoristiva čas in lepo vreme, ki je napovedano za prihajajoči teden.

Nisva še vrgla puške v koruzo, a naju precej mori občutek nemoči. Tudi če hočeva kaj urediti sama, nama tega nihče ne pusti. Vsemu navkljub pa še vedno sanjariva o jeseni na Škotskem v toplem zavetju najinega Bertija. Držite pesti za Bertija tudi vi in morda se nam sanje uresničijo! Hvala vsem za podporo v tej stresni situaciji in en krasen pozdrav iz Leedsa!

Enjoy this post?

Buy Alja & Miha a coffee

More from Alja & Miha